VINKO JAZBEC 1923-2020

You are here:

Domov
Splošne novice
VINKO JAZBEC 1923-2020

Vinko Jazbec

1923 – 2020

Rodil se je 13.maja 1923 na Uncu pri Rakeku, družina se je po nekaj mesecih preselila na Lokve v rojstni kraj mame. Zaradi italijanskega terorja se je družina s petletnim Vinkom in sestro preselila v Logatec, kjer je obiskoval osnovno šolo in se izučil za mizarja
Od maja 1942 se je aktivno udejstvoval pri takratnem »pokretu« in se z dvajsetimi leti, po kapitulaciji Italije, 12. septembra 1943, v Novem svetu priključil enoti prostovoljcev, ki se je kasneje preimenovala v Logaški bataljon, kjer je doživel ognjeni krst, prvo bitko z Nemci.
Z bataljonom je bil vključen v Dolomitski odred in kmalu zatem v Prešernovo brigado, ki je delovala na Gorenjskem, tudi na Pokljuki. Prebijali so se iz hajke v hajko, zadnji boji so bili na Mali Jelovici, kjer je bilo veliko mrtvih, med njimi tudi borci iz Logatca. Ker so bili preživeli odrezani od brigade, so se vrnili domov. Na tej poti pa se je na Planinah blizu Logatca prvič srečal z domobranci . .Preživel je in se ponovno pridružil partizanom ter z njimi po številnih borbah za Grahovo in Kočevje prišel v Belo Krajino. Tam so prispele borce vključili v 14. divizijo. Ko so se odpočili in opremili, so po novem letu 1944 krenili čez Hrvaško na Štajersko. »Ko je začel nasipavati sneg, ga je medlo ves mesec, snega je bilo do pazduhe. Kdor ni izkusil snega na štajerskem, ne ve, kaj je partizanščina,« je v pogovoru z žal tudi pokojnim predsednikom ZB NOB Tabor Logatec, Brankom Rupnikom, opisal svoje spomine na ta pohod. Bil je obveščevalec v Bračičevi brigadi, kjer je srečal razne kulturnike, tudi pesnika Kajuha, pogovarjal se je s člani angleške zavezniške misije
Bil je med borci, ki so osvobajali Gornji Grad, Luče in Mozirje, in je že leta 1944 za kratek čas okusil svobodo. Po koncu vojne je bil razporejen v enote JLA in sicer na Romunsko mejo, kjer je bil do konca leta 1946, ko se je vrnil domov – in šel spet nazaj v gozdove, na Mašun, v Leskovo dolino, na Kras, a tokrat kot gozdni delavec.
Ko se je poročil, se je zaposlil v KLI Logatec, z ženo sta na Taboru kupila hišo, v kateri se jima je rodilo pet otrok. Vse življenje je bil pošten in skromen človek. Tovariš v pravem pomenu besede: »To pr’men še zmerom velja. Mam še Tita na sten, men ne dela nobenih preglavic«. Od nas se je tiho poslovil drugega novembra lani.
Po vojni je prejel vrsto priznanj, naj omenim tri: 30. 03. 1946 »Orden zaslug za narod III reda«, ob svoji 40-letnici leta 1963 pa je prejel »Medaljo za hrabrost Predsednika FLRJ«, dvajset let kasneje »Medaljo borca Logaškega bataljona«, lani, ko smo se spominjali 77. obletnice ustanovitve Logaškega bataljona pa je prejel »Posebno priložnostno priznanje«, ki ga je podelila Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije ob 75-letnici osvoboditve.

Odšel je za vedno, naš zadnji partizan in soustanovitelj Logaškega bataljona.

V Združenju borcev za vrednote NOB Logatec se hvaležno poklanjamo v njegov spomin.