»Tudi njim je sijalo eno sonce…« v spomin na ubite talce v Sovri pri Rovtah

Pred osemdesetimi leti je bila 2.avgusta poletno sončna nedelja. Kot vsako nedeljo so se tudi takrat vaščani zbrali pri sveti maši, ne da bi vedeli, da bo za deset mož, očetov, sinov, bratov to njihova zadnja. Takoj po maši so jih italijanski vojaki zajeli deset in jih v Sovri pri Rovtah ustrelili. Umrli so: Nagode Franc in Jože Nagode, Franc Malovrh, Matija Lukančič, Matija Kogovšek, Matevž in Franc Corn, Bernard Križaj, Matevž Trpin in Matevž Jereb.
Vnukinja slednjega Metka Bogataj je imela pred spomenikom ubitih osemdeset let pozneje govor v njihov spomin. Hkrati nas je spomnila tudi na njihove matere, žene, sestre, hčerke in sinove, ki so zmogli toliko moči, da so prebrodili težko življenje med vojno in po njej.
Dve hčerki, Francka in Minka so se tokratne slovesnosti, ki jo je organiziralo Združenje borcev za vrednote NOB Logatec, kljub visoki starosti, udeležili. V kulturnem delu so sodelovali: Pevski zbor Društva upokojencev Logatec, pod vodstvom Matije Logarja, harmonikar Peter Črnilogar in recitatorka ter povezovalka Nada Čamernik. Njim gre posebna zahvala, kot tudi praporščaku Bojanu Lavriču, prostovoljcem pod vodstvom predsednika KO ZB Rovte Jožeta Bobna za ureditev okolice spomenika, Ivanu Pregovniku za ozvočenje, Milanu Selanu za rediteljstvo in varovanje prireditve, ter seveda vsem prisotnim svojcem, povabljenim gostom, vsem obiskovalcem, ki so se prišli poklonit padlim talcem.
Zahvala gre tudi občini Logatec, ki je dodelila sredstva za izvedbo spominske slovesnosti in za obnovo spomenika padlim talcem za katerega je pobudo dalo Združenje, Ministrstvu za delo, družino in enake možnosti, ki je zagotovilo sredstva, da je Občina Logatec organizirala obnovo spominskega obeležja talcem.
»Vaših življenj ni mogel in ne more povrniti nihče, lahko pa si namesto tega skušamo prizadevati za mir, prijateljstvo, medsebojno spoštovanje, ne glede na to kakšnega prepričanja smo, kaj nas združuje in kaj nas ločuje, ne glede na versko prepričanje ali življenjske cilje. Za vse namreč sije eno sonce…« Metka Bogataj.
Ob robu naj omenim, da tudi tokrat ni šlo brez incidenta »rovtarskih domoljubov«, ki so vehementno skrunili spomin na talce izpred 80-let.

: 1.Ženski pevski zbor DU Logatec, pod vodstvom Matije Logarja.

: 2.Osrednja govorka ga. Metka Bogataj, vnukinja talca Matevža Jereba.

: 3.Ubrano je na harmoniko zaigral Peter Črnilogar.

: 4. Hči talca Matevža Jereba ga. Francka Koler

: 5. Člani Združenja pri nameri polaganja venca pdlim talcem.

: 6. Venec v spomin talcem položen.

: 7.Recitatorka in povezovalka Nada Čamernik, predsednica KO ZB Laze.

: 8.Udeleženci Spominske slovesnosti ob 80-letnici poboja 10 talcev v Sovri.

: 9. Incident pred prireditvijo, ki je ni moč razumet. Zakaj izkrivljajo resnico, se sprašujemo.

Besedilo: Brane Pevec
Foto: Brane Pevec

GOVOR OB 80.letnici ustreljenih talcev v Sovri pod Rovtami

Spoštovani tukaj prisotni, lepo pozdravljeni! Posebej med nami lepo pozdravljam bližnje sorodnike žrtev ( hčerki Matevža Jereba in Matevža Trpina, Francka in Minka). Kako čas neizmerno hitro teče. Dan dnevu podaja roko s tako naglico, da temu skoraj ne moremo slediti. S tem pa vsak trenutek odhaja v zgodovino in kar je ravnokar bilo, je sedaj že minilo in se zapisalo v preteklost. Kaj in kako se zapisujejo dogodki v zgodovino pa je odvisno od nas samih. Mnogo je zapisanega v knjigah, na preteklost nas spominjajo znamenja, spomeniki. Tudi tu, na mestu, kjer smo se zbrali, ta preprost spomenik priča, da se je nekoč zgodilo nekaj hudega. Smrt je kosila s svojo neusmiljeno koso, ni izbirala, kdo je mlad ali star. Ona tega nikoli ne počne. Iztrgala je može, fante, sinove, vnuke svojim najbližjim in zarezala globoke rane v njihova srca.
Danes, 2. avgusta 2022 smo se zbrali tu, da se s kratko spominsko slovesnostjo spomnimo dogodka izpred daljnih osemdesetih let, ko so tu v bližini svoje življenje na krut način končali možje, očetje, sinovi, bratje. Deset jih je bilo, ki so padli pod streli iz sovražnikove puške. Bila je topla, poletno sončna avgustovska nedelja leta 1942 in nič hudega sluteč so se podali k maši v bližnjo Podlipo, med vračanjem domov pa so jih zajeli italijanski vojaki in jih tu v bližini tudi ubili. Na tem spomeniku so vtisnjena njihova imena. Nihče od nas si ne more predstavljati, kaj so oni doživljali v trenutkih poslavljanja od svojih domačih. Kakšna borba se je odvijala v njihovih srcih, ko so slutili, da se bliža konec. Nihče pa si tudi ne more predstavljati, kakšno bolečino so ob spoznanju, da so izgubili najdražje občutile matere, žene, hčere, sinovi. Zakaj vojna? Zakaj nasilje? Nikoli in nikdar nobena vojna ni bila pravična, nikoli se ni rodila iz spoštovanja, ljubezni in prijateljstva. Vojna vedno seje smrt, sovraštvo in revščino ter strah, večni strah. Noben otrok ne bi smel na tak način izgubiti očeta. Le kdo mu bo pokazal, kako se zabije žebelj v desko, kako se naredi preprosto igračko iz lesa, kako si narediti dom, si poiskati delo, zaslužiti za preživetje. Vse to je v trenutku prestregel uničujoči strel. Nobena mama ne bi smela na tako krut način izgubiti sina. Ne moremo si predstavljati bolečine in krvavečega srca mater, ki so se še zadnjič poslovile od otrok, ki so zrasli pod njihovimi srci. Prešeren smeh je zamrl, ostala je le nema tišina in solze, polzeče po njihovih licih. Žena ne bi smela izgubiti ljubečega moža, očeta njunih otrok, ki so zrasli iz njune ljubezni. Kdo ji bo sedaj brisal solze obupa, kdo ji vlival poguma, kdo jo bodril, ko se bo breme življenja zdelo pretežko ali ji le nemo, a vendar z ljubeznijo pritisnil poljub na čelo zvečer, ko se bo utrujena odpravila k počitku? Nič več ni bilo tega, za vedno konec. Fantje in možje so našli svoj mir, družine pa so se morale po svojih močeh boriti naprej, saj so mnoge žene imele doma še kopico nepreskrbljenih otrok. Neverjeten je bil njihov pogum, da so lahko kljubovale času, ki je neusmiljeno tekel dalje, skušal zaceliti rane, ki so vsak dan znova zakrvavele. A zmagala je ljubezen do svojih pokojnih in še bolj ljubezen do svoji sinov in hčera. Druga drugi so dajale spodbudo, se tolažile in skupaj ob samotnih zimskih večerih tiho jokale, ko noč ni prinesla spanca. A zmogle so. Zmogle preskrbeti svoje otroke, jim omogočiti prijetnejše, lažje in mirnejše življenje, jih utrditi za preizkušnje, ki vsakega od nas čakajo na potovanju skozi življenje. Zato danes poleg spomina na umrle talce še poseben poklon dajemo materam, ženam sestram, hčerkam, sinovom, ki so zmogli toliko moči, da so lahko prebrodili težko življenje med vojno in po njej. Matevž, Matevž, Franc, Matija, Bernard, Matija, Franc, Franc Jože, Matevž, vaši tako smeli življenjski načrti se niso mogli uresničiti, krutost tedaj ni poznala meja. Ste kot neme priče, kako je življenje včasih neusmiljeno. Vaših življenj ni mogel in ne more povrniti nihče, lahko pa si mi namesto tega skušamo prizadevati za mir, prijateljstvo, medsebojno spoštovanje, ne glede na to, kakšnega prepričanja smo, kaj nas združuje in kaj nas ločuje, ne glede na versko prepričanje ali življenjske cilje. Za vse namreč sije eno sonce, vsem enako žarke deli, za vsakega, čisto vsakega od nas je prostor na zemlji, nihče nam ne more tega vzeti. Kako lepo bi bilo, če bi obveljale besede znanega avtorja , ki pravi:

Če svet prijazen bi postal,
le kdo bi cajtenge še bral,
le kdo bi cajtenge še bral,
če svet prijazen bi postal.

Nič slabega se zgodilo ni
Nobena vojna ne grozi
Ni katastrof in ni nesreč
Ob cestah dolgo že ni več sveč

Ni nepoštenja, ni krivic
Zares nič slabih ni novic
Imajo radi se ljudje
In skupaj za ta svet skrbe

Če svet prijazen bi postal
Le kdo bi cajtnge še bral
Jaz bi jih z veseljem bral
Če svet prijazen bi postal.

Naj bo prijazen ta naš svet, brez vojn, brez sovraštva in brez krivic. Naj se uresničijo verzi iz zgornje pesmi. Za to smo odgovorni prav vsi. Pustimo zanamcem prijaznejšo dediščino, začinjeno s ponosom, da smo Slovenci, ki znamo stopiti skupaj, ko je to potrebno. Slednje se je ravnokar zgodilo, ko je Slovenija skupaj gasila kraški požar. Dajmo, pogasimo tudi požar v naših srcih in naj iz nas zaveje vetrič veselja in ljubezni. Poklonimo se z minuto molka pokojnim talcem in vsem njihovim pokojnim svojcem. SLAVA JIM!

Svetel dan zagrnila je noč,
Tih šepet bolečine in strahu.
Kam odhajate, dragi moji,
Zakaj nikoli vas ne bo nazaj?

Onkraj ste mavrice zdaj vi doma,
Ne more obuditi vas morje solza,
Plamen je svečke zaplapolal
Večen spomin na vas bo ostal.

Hvala!

Metka Bogataj
V Sovri 2.8.2022