STO LET OD KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE

Preko Doberdobskega Krasa do morja

Združenje borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Logatec je v soboto, 22. septembra organiziralo že drugi izlet v Posočje, tja kjer so med prvo svetovno vojno umirali fantje in možje raznih narodov in narodnosti, med njimi tudi vsaj 35 tisoč Slovencev. Pravzaprav to ni bil samo izlet, ampak poučna ekskurzija, saj nas je Branko Rupnik že med vožnjo opozarjal na zanimivosti vredne spomina in našega pogleda. Najprej je nedaleč od Kalc na levi strani dolina, kjer je bil postavljen tabor ruskih vojnih ujetnikov. Danes stoji tam spomenik, ob katerem je vsako leto 9. maja slovesnost v spomin na umrle, ki jo organizira naše Združenje skupaj z društvom RUSLO. Vojni ujetniki so od tu hodili gradit železnico proti Idriji in Črnemu Vrhu, pa tudi cesto preko Hrušice, na kar nas spominja oster ovinek, poimenovan Ruska rajda. Proti vrhu Hrušice nas hiter pogled na desno stran ceste na obeležje Pr granat spomni, da se je prva vojna za nekatere končala prav tukaj. Vojaki, ki so na fronto vozili strelivo, so ob veseli novici razstrelili tovor, ostanek velike granate pa so kasneje vzidali v obcestni pomnik.

Naš prvi postanek je bil na Cerju, kjer stoji spomenik braniteljem slovenske zemlje – trdnjava, muzej in razgledni stolp, tudi del Poti miru. Fotografije lahko samo delno prikažejo, kaj vse so doživljali vojaki, bolje rečeno, kako so umirali in to samo za to, da so si veljaki pridobili nekaj kvadratnih kilometrov zemlje. Kaj zemlje, tam na Krasu je v glavnem samo kamenje!

Gorico so imeli kot na dlani vojaki, ki so bili utrjeni v strelskih jarkih na hribu Debela griža oz. San Michele na Krasu. In pričakali so nas tudi tisto soboto, s pravimi puškami, le uniforme so imeli dokaj nove… Nakar smo dobili čelade, zaradi na trenutke ozkih rovov, skozi katere smo se sprehodili in si pri tem predstavljali, kako tesno je bilo pri srcu mladim fantom in možem, ko so se tam – poleti v vročini in žejni, pozimi prezebli, dvigovali iz utrjenih rovov, upajoč, da naslednji izstrelek ni namenjen prav njim. In le malo jih je bilo, ki jih ni zadelo. Med njimi je bil tudi Ivan Albreht iz Hotedršice, eden redkih, ki je spregovoril o krutostih te vojne, še več: pisal je dnevnik, katerega hrani njegov vnuk.

»Kjer smo kri prelivali za svobodo, domovino, kjer smo mi pokopali slovenske fante,« je vklesano na spomeniku slovenskim fantom in možem padlim na Soški fronti v Doberdobu, tam, kjer »je slovenskih fantov grob.« Pred njim smo se spominu nanje poklonili z minuto molka in položili cvetje.

V vojni je umrlo tudi veliko fantov in mož drugih narodov in narodnosti. In samo italijanskih vojakov 3. armade, ki so padli na Krasu je bilo čez 100 000. Pokopani so v impresivni kostnici, odprti leta 1938 v Redipugliji, Sredipolju po naše.

Krajši postanek je bil tudi na Komenskem Krasu. Blizu vasice Gorjansko je najbolje ohranjeno vojaško pokopališče padlih v I. sv. vojni na slovenskih tleh. Tam počiva 6015 vojakov Avstro-Ogrske vojske.

Na koncu še kratek skok do morja: sprehod po parku ob gradu Miramare, ki ga je v 19. stoletju dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan, sicer mlajši brat avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa, oba iz številne in razvejane družine Habsburžanov, ki je netila osvajalne vojne po svetu, med drugim tudi prvo sv. vojno.

Hvala Branku Rupniku, predsedniku Krajevne organizacije ZB Logatec-Tabor, ki je ves čas podajal svoje bogato vedenje o dogodkih v teh krajih. Združenje je poskrbelo tudi za dobro malico in kosilo – slednje smo imeli v gostilni Jota na Gorjanskem. Še vreme je upoštevalo naše želje, saj je bilo ravno pravšnje za oglede na prostem in na koncu je morje obsijalo še sonce. Pa še to: objekti ob slovenko-italijanskih mejnih prehodih so bili zapuščeni; mejo so zaznali samo »pametni« telefoni.

Besedilo Brane Pevec

Foto Brane Pevec