OGENJCA 2017: PRIREDITEV, KI NAS PRITEGNE VSAKO LETO
V osrčju notranjskih gozdov, v gori nad Loškim Potokom, se je med Roško ofenzivo leta 1942 odvila velika drama humanosti, požrtvovalnosti, izdajstva in junaštva, ki nikakor ne sme in ne more utoniti v pozabo. V bližini jame, kjer je končala večina nepokretnih ranjencev bližnje partizanske bolnice, pripravi Društvo Ogenjca vsako leto spominsko slovesnost v spomin na ranjence, ki so umrli zaradi izdaje, po svoji odločitvi, saj niso želeli pasti živi sovražniku v roke.
Člani našega združenja že tradicionalno obiskujemo to prireditev. Tako se s prireditelji tkejo trdna znanstva in prijateljstva. Med njimi zadnja leta izstopa predsednik Društva Ogenjca in neumorni organizator prireditve Jaka Bartol. Komaj sva našla nekaj minut za kratek pogovor:
»Ja, čist sem bil notr, v organizaciji prireditve. Sem kar preslišal, da so me napovedali za nastop ob zaključku. Sem se opravičil…, a je hudo zgledalo?«
E, Jaka, kjerkoli v dvorani bi bil to velik spodrsljaj, tu sredi gozda pa je improvizacija le popestrila dogajanje. Je organizacija naporna?
»Težko je dobit vsako leto drugega govornika in razdeljenost se čuti med ljudmi. Nekateri starši ne želijo, da njihovi otroci nastopajo na partizanskih prireditvah. In za sabo potegnejo še druge… Najboljši so gasilci, kot povsod. Na njih se lahko zanesem!«
Pa ti, kar vztrajaš?
»Kot veš, rad potujem po svetu, a vsa zadnja leta potovanja prilagajam Ogenjci. Je to tudi neke vrste popotovanje, koliko izrednih ljudi sem že srečal ob teh prireditvah… Dostikrat je stresno, večinoma pa je prijetno.«
Videl sem, da se nemirno ozira po prizorišču, se mu zahvalil za doživete prireditve in mu navrgel, da ga pokličem med tednom, da dopolniva pogovor. A po odzivniku njegovega telefona sodeč, je bil predsednik Društva Ogenjca Jaka Bartol že nekaj dni po prireditvi daleč na poti po Aziji…
Nekaj vtisov z letošnje prireditve pa na fotografijah
Fotografije in tekst: Branko Rupnik