Tudi letos smo se, kot vsako leto julijske nedelje, številni člani našega združenja udeležili spominske slovesnosti ob obletnici tragedije ranjencev partizanske bolnice Ogenjca. V prijetni svežini gozda smo prisluhnili krajšemu kulturnemu sporedu in glavnemu govorniku Tomažu Veselu ter patru Knavsu, ki sta vsak po svoje vezala preteklost s sedanjostjo. Nato je sledil vedrejši del, saj se je prireditev prevesila v srečanje ob golažu in pijači. Sredi popoldneva smo se z avtobusom vračali skozi kraje pod Slivnico, kjer nas je v poletni sopari ohladila močna ploha.
Pomen Ogenjce
Ogenjca je ena od zahodnih vzpetin 1030 metrov visoke Velike gore, ki se razprostira med Ribniškim poljem in Loškim Potokom. Dolgo je bila poznana samo domačinom, gozdarjem in lovcem, nato pa tudi partizanom, ki so si v začetku julija 1942. leta v težko dostopnem in nepreglednem gozdu postavili partizansko bolnico. V Roški ofenzivi, ko je nad 80 tisoč italijanskih vojakov podrobno prečesavalo tudi najbolj odmaknjena področja Notranjske in Dolenjske, je postalo jasno, da bodo slej ko prej naleteli na bolnico na Ogenjci. Zato so jo partizani razpustili, 16 težko ranjenih pa prikrili v bližnji kraški jami. Oskrbeli so jih z najnujnejšim, v pomoč pa jim dodelili bolničarko Mimico. Pomagal naj bi ji hud revmatični bolnik.
Ko pa se je le temu uspelo izvleči iz jame, je bila usoda ostalih zapečatena: vedeli so, da je klonil in jih bo izdal. Bili so v objemu smrti, izbrali so si lahko le še način, kako se bodo poslovili. Odločili so se, da jih ob napadu bolničarka Mimica postreli in jih tako odreši vseh muk zasliševanj in ujetništva.
Usodnega dne, petek 31. julija 1942, so se po začetnem obstreljevanju in pozivu k predaji, iz jame oglasili streli. Bolničarka je v temi podzemlja skušala izvršit svojo zadnjo nalogo. Globlje v jami je nato končala še svoje mlado življenje.
Kljub vsemu, so trije ranjenci preživeli pekel v jami. Italijani so jih izvlekli iz jame in jih prepeljali v Grčarice ter jih polegli poleg sveže izkopane jame na tamkajšnjem pokopališču. A nekdo je posredoval in streljanje so opustili. Prepeljali so jih v ljubljansko bolnišnico, po okrevanju pa v italijansko internacijo. Po kapitulaciji Italije so se vsi trije preživeli ranjenci vrnili v partizanske vrste. Partizanom se je ponovno priključil tudi izdajalec, a so ga prepoznali in kaznovali ob zidu pokopališča v Loškem Potoku.
Danes je Ogenjca poznana številnim, ki spoštujejo žrtve in pridobitve Narodno osvobodilnega boja. Tragična zgodba ranjencev, bolničarke in konec koncev izdajalca, se vedno znova dotakne obiskovalcev. Zaradi redkosti, ohranjenosti in zgodovinske izpričanosti sodi Ogenjca med kvalitetnejšo memorialno dediščino iz obdobja 2. svetovne vojne na slovenskem in je razglašena za kulturni spomenik z lastnostmi zgodovinskega spomenika lokalnega pomena.
Avgust 2016, Branko Rupnik