Kaj se je dejansko dogajalo z ameriškim bombnikom, ki je pred 75. leti končal v Blekovskih gmajnah.

Kaj se je dejansko dogajalo z ameriškim bombnikom, ki je pred 75. leti končal v Blekovskih gmajnah.

25. februarja letos je minilo 75 let od strmoglavljenja 25. ameriških bombnikov B-24 nad Evropo. Eden izmed teh Liberatorjev je svojo pot tragično zaključil na območju Logatca. Njegove desetčlanske posadke smo se na obletnico spomnili s komemoracijo ob spomeniku kulturne dediščine, ki smo ga v njihov spomin postavili pred petimi leti.

Okoli tega datuma se vedno soočam z raznoraznimi zgodbami kaj je kdo videl in obtoževanji česa le-ta ni mogel videti, ker je bil še otrok, ker ima bujno domišljijo in podobno. Zato sem sklenil, da bom predstavil kronologijo dejanskega poteka dogodkov pred, med in po strmoglavljenju tega ameriškega bombnika, katero sem sestavil s pomočjo uradnih poročil ameriške vojske in nemških zračnih sil, uradno zabeleženih pričevanj preživelih članov posadke in obdukcijskih poročil.

Resnična zgodba, ki je izrazito posegla v življenje Logatčanov in desetih Američanov, se je v ameriškem letalskem oporišču v italijanskem mestu Gioia del Colle pričela 25. februarja 1944 že navsezgodaj zjutraj. Izbrane posadke vseh štirih eskadrilj 451. bombne skupine, ki je sodila v 15. ameriško zračno silo, so ob pol treh zjutraj vrgli pokonci. Letalci so morali biti čez pol ure na zajtrku, po njem pa so se sestali v vojni sobi. Tam jih je čakala z zaveso prekrita tabla, na kateri je bila zapisana tarča tistega dne. Ko je častnik odgrnil zaveso, je 320 letalcev zajelo sapo in se v strahu zgrozilo, ko so zagledali ime tarče – Regensburg. Gre za mesto, kjer so za nemško vojsko proizvajali zloglasna letala Messerschmitt in, kot izredno pomembno orožje v vojni, so ga bili pripravljeni braniti z vsem, kar so imeli na razpolago.

Ameriški častniki so znali težke misije opisati na enak način, kot so sporočali lepe novice. Z mirnim tonom so letalcem povedali, da lahko na poti pričakujejo vsaj 200 Messerschmittovih lovskih letal tipa 109, ki bodo vzletala iz svojih baz iz Italije, južne Nemčije in kar je bila nekdaj Avstrija ter jih napadala. Tarčo je branilo 600 težkih protiletalskih topov, postavljenih v več koncentričnih krogih okoli Regensburga. Bombnike so sicer spremljala lastna lovska letala, a nikakor tako daleč, kakor je bil Regensburg. Nekje v zadnji tretjini poti proti tarči so ostali prepuščeni lastni obrambi. Napadov nemških okretnih lovskih letal so se bali, a njih so lahko sestrelili s pomočjo strelcev na bombniku. Pri izstrelkih protiletalske obrambe pa so bili nemočni. Bila je čista sreča, če so se jim brez poškodb in smrtnih žrtev lahko izognili.

Tisti dan je bila njihova pot začrtana od oporišča Gioia del Colle, čez Split in potem naravnost čez sredino Jadrana, preko italijanske obale jugovzhodno od Benetk, čez Bolzano, nato pa čez prelaz Brenner direktno do tarče Regensburg.

Za letalo s serijsko številko 41- 29244 in imenom Double Trouble, se je načrt spremenil že takoj, ko so preleteli obalo blizu Trsta. Double Trouble je letel v vodilni skupini. Ob 10.38 so iz italijanskega Maniaga vzleteli nemški lovci iz I./JG 53 (JG – Jagdeschwader; nemški lovski letalski polk) in, ob srečanju okoli 11.25, silovito napadli formacijo Liberatorjev. Že ob prvem napadu kar 25. nemških lovskih letal je bil Double Trouble zadet tako v sistem za pretok goriva kakor v hidravlični sistem. Deset minut pred tem so se letalci po interkomu med seboj še pogovarjali. Od tega prvega strelskega napada dalje se štirje strelci; strelec spodnje kupole Steve Varga, strelec v trupu desno in radijski operater Joseph J. McCord, strelec v trupu levo Salvatore P. Scafidi in repni strelec Thaddeus S. Tokarski, niso več oglasili. Zadetek v vitalni del letala v trupu je povzročil silovit požar.

Naslednje minute so bile za člane posadke peklenske. Letalo je gorelo, bilo je nestabilno, hkrati pa izgubljajo hitrost in višino. V normalnih pogojih je bila potovalna hitrost naloženega letala v povprečju 346 km/h, večinoma pa so na misijah leteli na višini 8500 m.

Pilot Edwin H. Pries je ocenil škodo in z alarmom zaukazal članom posadke nemudoma zapustiti letalo. Navigator James W. Cottrell je preko sistema za odmet bomb v sili odvrgel neaktivirane bombe. Z ročnim gasilnim aparatom je pogasil svoje in pilotovo padalo, si nadel svojega in še enkrat sprožil alarm. Bombardier George A. Evens je poročal, da je izskočil z višine 5000 m. Ob doskoku se je poskušal izogniti zgradbi in se pri tem poškodoval. Pristal je na strehi shrambe za led takratnega hotela Kramar. Za njim je, prav tako skozi odprtino prvega kolesa, izskočil tudi nosni strelec Don T. Abernathy, ki si je ob doskoku izpahnil koleno.

V času, ko sta goreče letalo zapuščala Evens in Abernathy, je Harold Koslow – inženir, ki je bil tudi strelec v zgornji kupoli, opazil, da se pilot Pries ne pripravlja na izskok. Pries je imel okrvavljen obraz, a poškodbe niso bile tako hude, da ne bi mogel izskočiti. Koslow in kopilot Frank R. Gerrity sta ga pozvala, da naj vendarle izskoči, a je odklonil. V srednjem in zadnjem delu letalu so bili še štirje letalci, ki se že od zadetka dalje po interkomu niso več oglasili (ta najverjetneje niti ni več deloval). Z repa je bilo zaznati samo še streljanje Tokarskega. Pries se je odločil narediti vse, da te člane svoje posadke reši. Poskušal je vklopiti avtopilota, saj bi se s tem letalo vzravnalo, letalci pa bi tako lahko varneje izskočili. V primeru izravnave letala bi lažje tudi zasilno pristal, kar je bil njegov namen, v nasprotnem primeru bi tudi sam že izskočil.

Fotografije članov posadke, ki so mi jih poslale njihove družine

V času pilotovega reševanja letala, so se iz prvega dela letala reševali še trije člani. Koslowa sta skozi zgornjo loputo na plano potisnila Gerrity in Cottrell. Gerrity je skozi isto loputo potisnil še Cottrella. Cottrell je z nogo nesrečno zadel ob delujoč propeler motorja. Ta mu je zarezal tako globoko v gleženj, da je stopalo skoraj odpadlo. Že tako je imel ranjeni obe nogi, ker so mu jih nemški lovci med napadom prestrelili. Kasneje sta ga Gerrity in Koslow našla nezavestnega ležati v okrvavljenem snegu.

Gerrity je najprej nameraval izskočiti skozi bombni prostor, a se je premislil, saj je bil le-ta v plamenih. Stekel je nazaj v pilotsko kabino, se vrgel na svoj sedež, pripravljen, da strmoglavi skupaj z letalom, a mu je pilot ponovno zavpil, da mora takoj izskočiti. Pognal se je nazaj v bombni prostor in izskočil, a se zataknil ob pohodno brv na sredini. Takoj zatem je letalo poskočilo in Gerrity je padel iz njega, sprožil padalo in pristal. Ob pristanku na Logaškem polju si je poškodoval hrbet, saj je bilo za varen doskok prenizko.

Letalo se je približevalo tlom. Trije Messerschmitti 109 so se spravili nanj. Tokarski je do konca ostal v svoji repni kupoli in streljal nanje dokler dva lovca nista na hitro zavila navzdol in odletela, enega pa je zadel tako, da se je zrušil v Loški dolini pri Cerknici. Nemški pilot je izskočil. Prestregli so ga domobranci in ga vrnili Nemcem.

Iz rok logaških domobrancev je v nemške roke prešlo tudi vseh pet preživelih ameriških letalcev. Še pred tem so jim pobrali vse, kar so imeli vrednega na sebi, tudi tople letalske jakne. Ta nečloveškost jih je ob tistem mrazu izredno negativno presenetila. Nemci so jih kot vojne ujetnike zasliševali in namestili v tri različna nemška taborišča. Po vojni so se vrnili v domovino, si ustvarili družine in uspešne kariere. V Logatec se niso vrnili nikoli več. (So pa spomenik od 2016 do 2018 obiskali člani in odposlanci družin Cottrell, Tokarski, Koslow in Scaffidi.)

Ameriški bombnik je predvidoma ob 11.40 treščil na področje Kotlic. Oba strelca v trupu letala sta bila najverjetneje mrtva že ob prvem streljanju nemških lovskih letal, zajel pa ju je tudi ogenj. V kolikor strelec spodnje kupole ni umrl zaradi strelnih ran, je bil zanj usoden padec letala, ki ga je pokopal pod seboj. Obsežne poškodbe, navedene v obdukcijskem poročilu, dokazujejo prav to. Obdukcijsko poročilo za repnega strelca nakazuje poškodbe glave, prsnega koša in rok, ki so se predvidoma zgodile ob silovitem udarcu letala ob tla. Zaradi kinetične sile je zadel ob nosilec mitraljeza in kovinske dele tesne kupole. Ožgan ni bil. Pri obdukciji pilota vzroka smrti niso našli, pripisali pa so ga padcu letala. Poškodb ni imel veliko. Njegovo telo, ki naj bi ga našli v sedečem položaju pred letalom, ni utrpelo opeklin. Je pa bilo oropano osebnih predmetov in oblačil. Podobno se je zgodilo z ostalimi mrtvimi. Zobne kartoteke vseh desetih članov posadke dokazujejo, da zlatih zalivk niso imeli, zato jim teh roparji niso mogli izruvati, so se pa okoristili s prstani in drugimi osebnimi predmeti ter oblačili in seveda orožjem na letalu. Pilotov prstan je ameriški obrambni ataše leta 1950 izsledil pri enem izmed logaških domobrancev, ki je prebegnil v Argentino, a je brezsramno zahteval, da ga pilotova mati odkupi.

Vseh 5 mrtvih letalcev je bilo šele po sedmih dneh pokopanih, pa še to izven pokopališča v Dolenjem Logatcu. V teh sedmih dneh so domačini, navkljub razpadajočim truplom mrtvih letalcev v neposredni bližini, brez kakršne koli pietete odnašali iz razbitine letala vse, do česar so se prigrebli. Na koncu ni od letala ostalo nič.

Lokacija padca v Kotlicah in uničeno letalo, poleg njega spredaj krsta. Fotografijo je septembra 2014 objavil Michael Roush v facebook skupini 451st Bomb Group, 724th, 725th,726th,727th Bomb Squads, 15th Army Air Force, s priposom, da gre za lokacijo strmoglavljenja Double Trouble, ki je bila posneta 7. marca 1944.

Vseh pet zabojev s trupli so 23. oktobra 1946 predstavniki ameriške države odkopali in prepeljali na ameriško vojaško pokopališče v Beograd. Tam so jih k počitku položili enega zraven drugega. Na grobove so postavili lesene križe. Konec 1947 in v začetku 1948 so jih odkopali in izvedli postopke identifikacije. Po potrjenih identifikacijah so krste s posmrtnimi ostanki zapečatili ter jih poslali na ameriško vojaško pokopališče v italijansko mesto Nettuno, kjer so počakale na odločitve svojcev o tem kje naj pokopljejo njihove sinove oz. v enem primeru moža. Na ameriškem vojaškem pokopališču v Firencah so k zadnjemu počitku položili tri, in sicer McCorda 21. maja 1949, Vargo 30. junija 1949 in Scafidija 27. julija 1949. Krsti Priesa in Tokarskega sta bili pospremljeni v ZDA. Pries je bil pokopan na domačem pokopališču v Waverlyju 28. novembra 1949. Tokarski pa je bil na nacionalnem pokopališču Beverly v okrožju Burlington pokopan 1. decembra 1949.

Nemški piloti so v tem delu Evrope za 25. 2. 1944 prijavili šest zadetkov. V nemških arhivih je zabeleženo, da je letalo 41-29244 ob 11.40 usodno zadel nemški lovski Georingov as Helmut Vogel iz 2./JG 53.

Komemoraciji s položitvijo venca, ki jo je organiziralo vodstvo Združenja borcev za vrednote NOB Logatec, smo prisostvovali: Od L>D: Raul Semenič, Viktor Šen, Marija Fattori, Anton Nagode, Janez Slabe, Vesna Jerina, Ivan Pergovnik, Nataša Šemrov, Niko Glavatovič, Branko Rupnik in Martin Rupnik. Foto Renata Gutnik.

Celotno zgodbo sem po 15. letih raziskovanja strnil v knjigi z naslovom 41-29244. V Parku vojaške zgodovine v Pivki pa je od 9. junija 2016 dalje na ogled največja tovrstna stalna razstava v Sloveniji z naslovom Do pekla in nazaj. Razstava obsega informacije o vseh ameriških letalih, ki so med drugo svetovno vojno treščila na slovenska tla. Izmed vseh so posebej predstavljena štiri letala, katerih posadkam v spomin smo raziskovalci v letu 2014 postavili spomenike in obeležja. Med njimi pa je še posebej izpostavljena do sedaj najbolj temeljito raziskana zgodba, zgodba posadke Double Trouble. Vabljeni na ogled.

Besedilo: Raul Semenič